In to je to. Drevo pod mojim oknom je oddalo vse svoje lepe, zelene liste, počasi in vztrajno. Zdaj je golo, zdaj lahko vidim na drugi konec mesta ... ampak komaj čakam, da se pojavijo majhni popki, ki prinašajo novo veselje. Malo počitka pa tudi paše.
|
Ta barvna žalost... |
Ni komentarjev:
Objavite komentar