torek, 29. marec 2011

Rojeva se pomlad v mestu - 1.

Odkar živim v mestu, spremljam pomlad malo drugače kot pa v domačem logu. Tukaj moraš kar skrbno opazovati in poiskati znanilce pomladi.
Pred našim blokom imam lepo četico dreves, ki nam sporočajo kdaj je prišla gospodična pomlad, nam dajejo senco v vročih poletnih dnevih, nam kažejo celotno paleto barv, ki jih prinaša tetka jesen in lovijo prve snežinke, ki lepšajo zimske dni ( to zadnje ne velja za letošnjo zimo ).
Vsako leto nestrpno opazujem drevo tik pod našim oknom, posebej budno ga spremljam od marca naprej. Je točen in edini pravi oznanilec pomladi v moji okolici. Še vsako leto sem želela dokumetirati tedensko napredovanje drevesa, pa nisem nikoli imela zadosti časa. To leto bom to storila in sicer vsak ponedeljek ga bom fotkala, vse do takrat, ko se bo razcvetel v vsej svoji lepoti...in prinesel prvo zavetje pred močnim poletnim soncem.



ponedeljek, 21. marec 2011

Aparati za fotografijo

Ti aparati so zakon. Kaj vse nam ponujajo in omogočajo. Trenutki, ki lahko tako hitro zbežijo iz spomina, so ujeti in jih lahko pregledujemo znova in znova. Tudi moj star ata je imel en lep fotoaparat, shranjen v njegovi omari, pospravljen v ledrasto torbo, zelo lepo ohranjen...nikoli pa ga nisem videla, da bi kaj fotografiral. Sama sem opazovala to stvarco in si želela, da mi kdaj poskusila kaj narediti. Kar naekrat tega aparata ni bilo več, nimam pojma, kam in zakaj je izginil. Potem sem malce pozabila na te napravice. Z odraščanjem in rojstnimi dnevi in z njimi povezami darili, sem si zažela tudi to. Enkrat sem dobila Canona ( pozabila sem oznako ), bil je super, fotografirala sem vse povprek, vendar so bili filmi precej dragi, tako, da sem morala malo omejiti svojo strast. Drugič pa sem dobila Polaroida ( od moje drage sestre - hvala ), popolno navdušenje, fotke, ki takoj nastanejo...zakon!!! Pa tudi te kasetice so bile precej drage. Potem pa je res minilo kar veliko časa, da sem prišla do svojega Canona, ta pravega, velikega ( zahvala gre mojemu D )...vmes sem imela ˝trotlčke˝.
Kar pa želim povedati je to, da sem prejšnji teden kar enkrat zagledala dva fotoaparata, ki jih nekdo zavrgel, se naveličal, moj pogled nanju pa je bil ogromen in vesel. Stari fotoaparati so tako skrivnostni, magični, imajo toliko zabeležih zgodb ( ki jih mi ne poznamo ). Zdaj sta pri meni, z veseljem jih spravljam v zbirko aparatov, ki mi dajejo in omogočajo veselje. Fotografija zame pomeni ujeti trenutek večnosti. Edino tako gre. Za vedno.




sreda, 16. marec 2011

Moško, žensko

Ti čevlji so naravnost super za lepe pomladanske dni. Pri nas smo jih malce kasneje absorbirali, kajti v Milanu sem jih videla že kakšno leto in pol nazaj in to v polnem zamahu. Zelene sem tam tudi kupila, izbira je bila nenormalno velika, časa pa sem imela ravno pet minut, tako, da sem pograbila prve, ki so mi padle v oči. Pa sem zadovoljna z njimi. Zelo. Pred dnevi pa sem si kupila še črne, tokrat v Sloveniji, niso tako mehki kot zeleni, ampak bodo zadovoljili moje noge in kombinacije, v katerih jih nameravam uporabiti.
Moško je lahko tudi zelo žensko.



ponedeljek, 07. marec 2011

Pust velikih ust

Zame je pust krasna stvar, že od malega sem fenica. Vedno in obvezno postujem v Mozirju, ker čutim pripadnost savinjski dolini...v času pusta še veliko bolj:-)) Iz otroških dni mi je ostal spomin na sendvič in oro, ki smo ju male pustne maske dobile, sendvič je bil tako zelo dober, da o ori sploh ne izgubljam besed. Od tedaj se je marsikaj spremenilo, veliko, veliko...toliko, da sedaj maske plačujejo vstopnino!!! No, ampak to nam ni vzelo volje do afnanja, plesanja in ogledovanja naokrog, če katero šemo sploh poznamo. Mi smo se imeli fajn ( D, J in M ). Do naslednjega pusta...adijo blond lasje in očala.



torek, 01. marec 2011

Vozi me vlak ...

Meni je vožnja z vlakom zelo romantična zadeva. Tisti stari vlaki, pa ropotanje, pa premikajoče se slike, ko gledam skozi okno. Resnica je tudi, da se nisem ravno velikokrat peljala s tem čudnim vozilom ... mogoče se ravno v tem skriva vsa moja romantika.
Pred kakšnim mesecem sva se s starejših sinom odpravila na njegovo prvo potovanje s čuču ( tudi tako poimenuje vlakec ). Vožnja ni bila ravno dolga, vendar ravno prava, da sva okusila vse prej omenjene stvari. Pila sva sok in kavo ( no, to samo jaz ), pa jedla lizike ( to samo on ), prestopila na drug vlak in predvsem videla kraje z druge strani. Bilo je fino in bova to ponovila, vendar naju bo vlak popeljal malce dlje...