Ti aparati so zakon. Kaj vse nam ponujajo in omogočajo. Trenutki, ki lahko tako hitro zbežijo iz spomina, so ujeti in jih lahko pregledujemo znova in znova. Tudi moj star ata je imel en lep fotoaparat, shranjen v njegovi omari, pospravljen v ledrasto torbo, zelo lepo ohranjen...nikoli pa ga nisem videla, da bi kaj fotografiral. Sama sem opazovala to stvarco in si želela, da mi kdaj poskusila kaj narediti. Kar naekrat tega aparata ni bilo več, nimam pojma, kam in zakaj je izginil. Potem sem malce pozabila na te napravice. Z odraščanjem in rojstnimi dnevi in z njimi povezami darili, sem si zažela tudi to. Enkrat sem dobila Canona ( pozabila sem oznako ), bil je super, fotografirala sem vse povprek, vendar so bili filmi precej dragi, tako, da sem morala malo omejiti svojo strast. Drugič pa sem dobila Polaroida ( od moje drage sestre - hvala ), popolno navdušenje, fotke, ki takoj nastanejo...zakon!!! Pa tudi te kasetice so bile precej drage. Potem pa je res minilo kar veliko časa, da sem prišla do svojega Canona, ta pravega, velikega ( zahvala gre mojemu D )...vmes sem imela ˝trotlčke˝.
Kar pa želim povedati je to, da sem prejšnji teden kar enkrat zagledala dva fotoaparata, ki jih nekdo zavrgel, se naveličal, moj pogled nanju pa je bil ogromen in vesel. Stari fotoaparati so tako skrivnostni, magični, imajo toliko zabeležih zgodb ( ki jih mi ne poznamo ). Zdaj sta pri meni, z veseljem jih spravljam v zbirko aparatov, ki mi dajejo in omogočajo veselje. Fotografija zame pomeni ujeti trenutek večnosti. Edino tako gre. Za vedno.
